V kazenskem postopku zoper obdolženca toži državno tožilstvo (DO). OM zastopa državni tožilec. Kazenski postopek običajno začne policija, nato pa se tožilec odloči, ali bo osumljenca preganjal. Če državni tožilec nadaljuje s pregonom osumljenca, se zadeva konča na sodišču.
Prekrški
Kazniva dejanja najdemo med drugim v kazenskem zakoniku, zakonu o orožju, zakonu o opiju ali zakonu o cestnem prometu. Po načelu zakonitosti nihče ne sme biti obsojen za dejanje ali opustitev, ne da bi bil pred tem zakonsko kazensko predpisan.
Ločimo lahko med prekrški in kaznivimi dejanji. Kaznivo dejanje je hujše kaznivo dejanje kot prekršek. Prekršek lahko vključuje napad ali umor. Nekaj primerov kaznivega dejanja je javno pijančevanje ali vandalizem.
Preiskava
Kazenski primer se pogosto začne s policijo. To je lahko odgovor na prijavo ali sled kaznivega dejanja. Preiskava se je začela pod vodstvom državnega tožilca v sodelovanju s policijo. Osumljenca se išče in zbirajo dokazi. Ugotovitve preiskave so v uradnem poročilu, ki je poslano državnemu tožilstvu. Na podlagi uradnega poročila zadevo oceni državni tožilec. Tožilec tudi oceni, ali bo osumljenca ovaden. To je znano kot načelo smotrnosti; državni tožilec odloči o pregonu kaznivega dejanja.
Sodni poziv
Če bo tožilec nadaljeval s pregonom, bo obtoženi prejel vabilo. V vabilu je opisano kaznivo dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ter navedeno, kje in kdaj naj pride na sodišče.
Obravnava na sodišču
Kot obdolženec se naroka niste dolžni udeležiti. Če se odločite za udeležbo, vas bo sodnik zaslišal med zaslišanjem. Vendar niste dolžni odgovarjati na njegova vprašanja. To je posledica načela nemo tenetur: niste dolžni aktivno sodelovati po lastnem prepričanju. Ko bo sodnik končal z zaslišanjem obtoženega, bo dal besedo tožilki.
Državni tožilec nato poda obtožnico. V njem navaja dejstva in dokaze o kaznivem dejanju. Svojo ovadbo nato konča z zahtevo po kaznivem dejanju.
Po besedah državnega tožilca se bo izjasnil zagovornik obtoženega. V tožbi odvetnik odgovarja na obtožnico tožilstva in zastopa interese stranke. Nazadnje dobi besedo obtoženi.
Sodnikova odločitev
Sodnik lahko sprejme več odločitev. Za ugotovitev dokazov mora biti na voljo minimalna količina dokazov za obsodbo obtoženca. Ali je dokazni minimum izpolnjen, je potrebna ocena posameznega primera in je v rokah sodnika.
Prvič, obtoženca lahko sodnik oprosti. V tem primeru po mnenju sodnika prekršek ni dokazan oziroma sodnik presodi, da je prekršek nekaznovan. Lahko pa se tudi zgodi, da sodnik ni prepričan, da je obtoženi storil kaznivo dejanje.
Poleg tega je obtoženec lahko oproščen pregona. Tako je na primer v primerih samoobrambe ali če je osumljenec duševno bolan. V teh primerih sodnik ugotovi, da je obdolženec nekaznovan oziroma kaznivo dejanje, za katero se obdolženec preganja. Tu se lahko kazenski postopek konča. Lahko pa sodnik izreče ukrep tudi ob zavrnitvi tožilstva. To lahko vključuje TBS za osumljenca z duševno motnjo.
Poleg tega se lahko obtoženec tudi kaznuje. Ločimo lahko tri glavne kazni: zapor, zgledno služenje in družbeno koristno delo. Sodišče lahko izreče tudi ukrep, kot je plačilo odškodnine ali TBS.
Kazen ima lahko več namenov. Na primer, lahko služi kot maščevanje. Konec koncev, ko je oseba storila kaznivo dejanje, se mu ne more izogniti. Poleg tega si žrtev, pa tudi družba, zasluži zadoščenje. Namen kaznovanja je preprečiti, da bi se storilec ponovil. Poleg tega bi morala imeti kazen odvračilni učinek. Zločinci morajo vedeti, da kaznivo dejanje ne bo ostalo nekaznovano. Končno kaznovanje storilca ščiti družbo.
Vas čaka kazenski postopek? Če je tako, ne oklevajte in se obrnite na odvetnike na Law & More. Naši odvetniki imajo bogate izkušnje in vam bodo z veseljem svetovali in pomagali v pravnih postopkih.