Nova sprememba zakona o nadzoru nizozemskih skrbniških uradov in zagotavljanje stalnega plusa
V zadnjih letih je nizozemski sektor zaupanja postal zelo urejen sektor. Zaupni uradi na Nizozemskem so pod strogim nadzorom. Razlog za to je, da je regulator sčasoma razumel in spoznal, da so skrbniške pisarne velike nevarnosti, da se vključijo v pranje denarja ali poslujejo s prevarami. Da bi lahko nadzirali skrbniške urade in uredili sektor, je začel veljati nizozemski akt o nadzoru uradov (Wtt) leta 2004. Na podlagi tega zakona morajo skrbniški uradi izpolnjevati več zahtev, da lahko izvajajo svoje dejavnosti. Pred kratkim je bila sprejeta še ena sprememba Wtt-a, ki je začela veljati 1. januarja 2019. Ta zakonodajni amandma med drugim vključuje, da je opredelitev ponudnika stalnega prebivališča po Wtt postala širša. Zaradi te spremembe je na področju Wtt vključeno več institucij, kar lahko ima velike posledice za te institucije. V tem članku bo razloženo, kaj pomeni sprememba Wtt v zvezi z zagotavljanjem stalnega prebivališča in kakšne so praktične posledice spremembe na tem področju.
1. Ozadje akta o nadzoru urada nizozemskega skrbniškega urada
Zaupni urad je pravna oseba, podjetje ali fizična oseba, ki profesionalno ali komercialno opravlja eno ali več storitev zaupanja, z ali brez drugih pravnih oseb ali podjetij. Kot že navaja ime Wtt, so zaupni uradi pod nadzorom. Nadzorni organ je nizozemska centralna banka. Brez dovoljenja nizozemske centralne banke zaupni uradi ne smejo delovati s sedeža na Nizozemskem. Wtt med drugim vključuje opredelitev zaupnega urada in zahteve, ki jih morajo izpolniti zaupni uradi na Nizozemskem, da bi pridobili dovoljenje. Wtt razvršča pet kategorij zaupnih storitev. Organizacije, ki zagotavljajo te storitve, so opredeljene kot urad zaupanja in zahtevajo dovoljenje v skladu z Wtt. To zadeva naslednje storitve:
- biti direktor ali partner pravne osebe ali podjetja;
- zagotavljanje naslova ali poštnega naslova, skupaj z zagotavljanjem dodatnih storitev (zagotavljanje stalnega prebivališča plus);
- uporaba prenosnega podjetja v korist stranke;
- prodaja ali posredovanje pri prodaji pravnih oseb;
- deluje kot skrbnik.
Nizozemske oblasti so imele različne razloge za uvedbo Wtt. Pred uvedbo Wtt sektor zaupanja ni bil kartiran ali komajda kartiran, zlasti glede velike skupine manjših skrbniških pisarn. Z uvedbo nadzora bi lahko dosegli boljši pogled na sektor zaupanja. Drugi razlog za uvedbo Wtt je, da so mednarodne organizacije, kot je projektna skupina za finančne ukrepe, opozorile na povečano tveganje, da bi se uradi za skrbništvo med drugim vključili v pranje denarja in davčne utaje. Po navedbah teh organizacij je v sektorju zaupanja obstajalo tveganje za integriteto, ki ga je bilo treba urediti z regulacijo in nadzorom. Te mednarodne institucije so prav tako priporočile ukrepe, vključno z načelom vedi svojega kupca, ki se osredotoča na nepodkupljivo poslovanje in kjer morajo zavodi zaupati, s kom poslujejo. Namenjen je preprečevanju, da se poslovanje opravlja z goljufivimi ali kriminalnimi strankami. Zadnji razlog za uvedbo Wtt je, da samoregulacija v zvezi s skrbniškimi uradi na Nizozemskem ni bila zadostna. Za vse skrbniške pisarne niso veljala enaka pravila, saj niso bile vse pisarne združene v podružnico ali strokovno organizacijo. Poleg tega je manjkal nadzorni organ, ki bi lahko zagotovil izvrševanje pravil. [1] Wtt je nato zagotovil, da je bila vzpostavljena jasna ureditev glede skrbniških pisarn in da so bile obravnavane zgoraj omenjene težave.
2. Opredelitev zagotavljanja storitve prebivališča plus
Od uvedbe Wtt leta 2004 se ta zakon redno spreminja. 6. novembra 2018 je nizozemski senat sprejel novo spremembo Wtt. Z novim zakonom o nadzoru pisarn Dutch Trust 2018 (Wtt 2018), ki je začel veljati 1. januarja 2019, so zahteve, ki jih morajo izpolnjevati uradi, postale strožje in nadzorni organ ima na voljo več izvršilnih sredstev. Ta sprememba je med drugim razširila koncept „zagotavljanja stalnega prebivališča plus“. Pod starim Wtt je bila za zaupanja vredna naslednja storitev: zagotavljanje naslova za pravno osebo v kombinaciji z opravljanjem dodatnih storitev. Temu se reče tudi zagotavljanje prebivališča plus.
Najprej je treba razumeti, kaj natančno pomeni zagotavljanje prebivališča. Po Wtt-u je določba stalnega prebivališča predložitev poštnega naslova ali naslova za obisk po naročilu ali pravni osebi, podjetju ali fizični osebi, ki ne spada v isto skupino kot ponudnik naslova. Če subjekt, ki zagotavlja naslov, poleg te določbe opravlja dodatne storitve, govorimo o zagotavljanju stalnega prebivališča plus. Po Wtt se te dejavnosti skupaj štejejo za skrbniško storitev. Naslednje dodatne storitve so bile vključene v staro Wtt:
- svetovanje ali nudenje pomoči v zasebnem pravu, razen izvajanja sprejemnih dejavnosti;
- dajanje nasvetov za davke ali skrb za davčne napovedi in s tem povezane storitve;
- izvajanje dejavnosti v zvezi s pripravo, oceno ali revizijo letnih računovodskih izkazov ali vodenjem uprav;
- zaposlovanje direktorja za pravno osebo ali podjetje;
- druge dodatne dejavnosti, ki so določene s splošnim upravnim redom.
Zagotavljanje stalnega prebivališča skupaj z izvajanjem ene od zgoraj omenjenih dodatnih storitev se po stari Wtt šteje za skrbniško storitev. Organizacije, ki zagotavljajo to kombinacijo storitev, morajo imeti dovoljenje v skladu z Wtt.
V skladu z Wtt 2018 so bile dodatne storitve nekoliko spremenjene. Zdaj zadeva naslednje dejavnosti:
- dajanje pravnih nasvetov ali nudenje pomoči, razen izvajanja sprejemnih dejavnosti;
- skrb za davčne napovedi in povezane storitve;
- izvajanje dejavnosti v zvezi s pripravo, oceno ali revizijo letnih računovodskih izkazov ali vodenjem uprav;
- zaposlovanje direktorja za pravno osebo ali podjetje;
- druge dodatne dejavnosti, ki so določene s splošnim upravnim redom.
Jasno je, da dodatne storitve v okviru Wtt 2018 ne odstopajo veliko od dodatnih storitev v okviru stare Wtt. Opredelitev svetovanja pod prvo točko se nekoliko razširi in davčna svetovanja so izvzeta iz definicije, sicer pa zadevajo skoraj enake dodatne storitve.
Kljub temu pa, ko Wtt 2018 primerjamo s starim Wtt-om, je mogoče opaziti veliko spremembo na področju zagotavljanja stalnega prebivališča plus. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena pod Wtt 4 je prepovedano izvajati dejavnosti brez dovoljenja na podlagi tega zakona, ki so namenjene zagotavljanju poštnega naslova ali gostujočega naslova, kot je navedeno v oddelku b opredelitve zaupnih storitev in pri opravljanju dodatnih storitev iz navedenega dela v korist ene in iste fizične osebe, pravne osebe ali družbe.[2]
Do te prepovedi je prišlo, ker sta pogosto bivanje in opravljanje dodatnih storitev v praksi ločeni, kar pomeni, da teh storitev ne izvaja ista stranka. Namesto tega ena stranka na primer opravi dodatne storitve in nato stranko vzpostavi v stik z drugo stranko, ki zagotavlja stalno prebivališče. Ker izvajanje dodatnih storitev in zagotavljanje stalnega prebivališča ne izvaja ista stranka, načeloma ne govorimo o skrbniški službi po starem Wtt-ju. Z ločitvijo teh storitev tudi ni dovoljenja, ki se zahteva po starem Wtt-ju, in tako se izogne obveznosti pridobitve tega dovoljenja. Da bi preprečili to ločevanje zaupnih storitev v prihodnosti, je bila v pododstavku člena 3, pododstavek Wtt 4, vključena prepoved.
3. Praktične posledice prepovedi ločevanja zaupnih storitev
Po mnenju starega Wtt-a dejavnosti ponudnikov storitev, ki ločujejo opravljanje prebivališča in opravljanje dodatnih dejavnosti in izvajajo te storitve različne stranke, ne sodijo v opredelitev skrbniške storitve. Toda s prepovedjo iz četrtega odstavka 3. člena, pododstavek Wtt 4, je prepovedano tudi, da stranke, ki ločujejo skrbniške službe, izvajajo takšne dejavnosti brez dovoljenja. To pomeni, da stranke, ki želijo še naprej opravljati svoje dejavnosti, zahtevajo dovoljenje in zato tudi pod nadzor Nizozemske nacionalne banke.
Prepoved pomeni, da ponudniki storitev zagotavljajo skrbniško storitev v skladu z Wtt 2018, ko izvajajo dejavnosti, namenjene tako zagotavljanju stalnega prebivališča kot tudi opravljanju dodatnih storitev. Ponudniku storitev torej ni dovoljeno opravljati dodatnih storitev in pozneje vzpostaviti stika s svojo stranko z drugo stranko, ki zagotavlja stalno prebivališče, ne da bi imel dovoljenje v skladu z Wtt. Poleg tega je ponudnik storitev ni dovoljeno, da deluje kot posrednik tako, da stranko vzpostavi stik z različnimi strankami, ki lahko nudijo stalno prebivališče in opravljajo dodatne storitve, brez dovoljenja.[3] To velja celo v primeru, ko ta posrednik sam ne zagotavlja stalnega prebivališča in ne opravlja dodatnih storitev.
4. Napotitev strank na posebne ponudnike stalnega prebivališča
V praksi pogosto obstajajo stranke, ki opravljajo dodatne storitve in stranke nato napotijo k določenemu ponudniku stalnega prebivališča. V zameno za to napotitev ponudnik stalnega prebivališča pogosto plača provizijo stranki, ki je napotila stranko. Vendar pa po Wtt 2018 ni več dovoljeno, da ponudniki storitev sodelujejo in namerno ločujejo svoje storitve, da se izognejo Wtt-ju. Kadar organizacija opravlja dodatne storitve za stranke, teh strank ni dovoljeno napotiti na določene ponudnike stalnega prebivališča. To pomeni, da med strankami obstaja sodelovanje, katerega cilj je izogniti se Wtt-ju. Poleg tega je ob prejetju provizije za napotitve očitno, da obstaja sodelovanje med strankami, v katerih so zaupne službe ločene.
Ustrezni članek Wtt govori o izvajanju dejavnosti namenjen tako pri poštnem ali obiskovnem naslovu kot pri opravljanju dodatnih storitev. Sprememba memoranduma se nanaša na vzpostavitev stika s stranko z različnimi strankami. [4] Wtt 2018 je nov zakon, zato trenutno ni sodnih odločb glede tega zakona. Poleg tega ustrezna literatura razpravlja le o spremembah, ki jih zajema ta zakon. To pomeni, da v tem trenutku še ni jasno, kako bo zakon v praksi natančno deloval. Kot rezultat, v tem trenutku ne vemo, katera dejanja natančno spadajo v opredelitve pojma „usmerjen“ in „vzpostavljanje stika z“. Zato trenutno ni mogoče reči, kateri ukrepi natančno spadajo pod prepoved člena 3, odstavek 4, pod b Wtt 2018. Vendar je gotovo, da gre za drsno lestvico. Sklicevanje na določene ponudnike stalnega prebivališča in prejem provizije za te napotitve se šteje za navezovanje strank v stik s ponudnikom stalnega prebivališča. Priporočanje posebnih ponudnikov stalnega prebivališča, s katerimi ima nekdo dobre izkušnje, predstavlja tveganje, čeprav stranka načeloma ni neposredno napotena na ponudnika stalnega prebivališča. Vendar je v tem primeru naveden določen ponudnik prebivališča, s katerim se stranka lahko obrne. Obstaja velika verjetnost, da bo to obravnavano kot „navezovanje stika s stranko“ s ponudnikom stalnega prebivališča. Navsezadnje se v tem primeru stranki ni treba potruditi, da bi našel ponudnika stalnega prebivališča. Še vedno ostaja vprašanje, ali govorimo o "vzpostavljanju stika s stranko", ko je stranka napotena na izpolnjeno Googlovo stran za iskanje. To je zato, ker pri tem ni priporočljiv noben poseben ponudnik stalnega prebivališča, vendar institucija stranki posreduje imena ponudnikov stalnega prebivališča. Da bi razjasnili, kateri ukrepi natančno spadajo na področje uporabe prepovedi, bo treba sodno prakso še podrobneje razviti.
5. Zaključek
Jasno je, da lahko Wtt 2018 povzroči velike posledice za stranke, ki opravljajo dodatne storitve in hkrati svoje stranke napotijo na drugo stranko, ki lahko zagotovi stalno prebivališče. V skladu s starim Wttom te institucije niso spadale na področje uporabe Wtt in zato niso zahtevale dovoljenja v skladu z Wtt. Ker pa je Wtt 2018 začela veljati, obstaja prepoved tako imenovanega ločevanja zaupnih storitev. Institucije, ki izvajajo dejavnosti, ki so osredotočene tako na opravljanje prebivališča kot na opravljanje dodatnih storitev, odslej sodijo v področje uporabe Wtt in morajo po tem zakonu pridobiti dovoljenje. V praksi obstaja veliko organizacij, ki opravljajo dodatne storitve in nato svoje stranke napotijo k ponudniku stalnega prebivališča. Za vsako stranko, ki jo napotijo, prejmejo provizijo od ponudnika stalnega prebivališča. Toda od začetka veljavnosti Wtt 2018 ni več dovoljeno, da ponudniki storitev sodelujejo in namerno ločujejo storitve, da se izognejo Wtt-ju. Organizacije, ki delujejo na tej podlagi, bi morale zato kritično gledati na svoje dejavnosti. Te organizacije imajo dve možnosti: prilagodijo svoje dejavnosti ali pa spadajo v obseg Wtt-a in zato zahtevajo dovoljenje in so pod nadzorom nizozemske centralne banke.
Kontakt
Če imate po branju tega članka vprašanja ali komentarje, se obrnite na g. Maxim Hodak, odvetnik pri Law & More preko maxim.hodak@lawandmore.nl ali g. Tom Meevis, odvetnik pri Law & More prek tom.meevis@lawandmore.nl ali pokličite na +31 (0) 40-3690680.
[1] K. Frielink, Toezicht Trustkantoren v Nederlandu, Deventer: Wolters Kluwer Nederland 2004.
[2] Kamerstukken II 2017/18, 34 910, 7 (Nota van Wijziging).
[3] Kamerstukken II 2017/18, 34 910, 7 (Nota van Wijziging).
[4] Kamerstukken II 2017/18, 34 910, 7 (Nota van Wijziging).