Direktorje podjetja bi morali ves čas voditi interesi podjetja. Kaj pa, če morajo direktorji sprejemati odločitve, ki vključujejo njihove osebne interese? Kakšen interes prevladuje in kaj naj bi direktor v takšnih razmerah počel?
Kdaj pride do navzkrižja interesov?
Pri upravljanju podjetja lahko upravni odbor včasih sprejme odločitev, ki daje prednost tudi določenemu direktorju. Kot direktor morate paziti na interese podjetja in ne na svoje osebne interese. Neposrednih težav ni, če odločitev uprave povzroči, da direktor osebno koristi. To je drugače, če je ta osebni interes v nasprotju z interesi podjetja. V tem primeru direktor ne sme sodelovati na sestankih in odločanju.
V zadevi Bruil je vrhovno sodišče presodilo, da obstaja navzkrižje interesov, če direktor ne more zaščititi interesov podjetja in povezanega podjetja na tak način, da se lahko pričakuje, da bo to storil celoštevilčni in nepristranski direktor. prisotnost osebnega ali drugega interesa, ki ni vzporeden interesu pravne osebe. [1] Pri ugotavljanju navzkrižja interesov je treba upoštevati vse ustrezne okoliščine primera.
Obstaja kvalitativno navzkrižje interesov, kadar direktor deluje v različnih položajih. To je na primer primer, ko je direktor podjetja hkrati nasprotna stranka podjetju, ker je tudi direktor druge pravne osebe. Nato mora direktor zastopati več (nasprotujočih si si) interesov. Če gre za zgolj kvalitativni interes, interes ni zajet v pravilih o navzkrižju interesov. To velja, če se interes ne prepleta z osebnim interesom direktorja. Primer tega je, ko dve družbi v skupini skleneta sporazum. Če je direktor direktor obeh družb, vendar ni (n) (posreden) delničar ali nima drugega osebnega interesa, ni kakovostnega navzkrižja interesov.
Kakšne so posledice navzkrižja interesov?
Posledice navzkrižja interesov so zdaj določene v nizozemskem civilnem zakoniku. Direktor ne sme sodelovati v razpravah in odločanju, če ima neposreden ali posreden osebni interes, ki je v nasprotju z interesi podjetja in povezanega podjetja. Če posledično ni mogoče sprejeti nobene odločitve sveta, jo sprejme nadzorni svet. Če nadzornega sveta ni, odločitev sprejme skupščina, razen če statut določa drugače. Ta določba je vključena v oddelek 2: 129, odstavek 6 za delniško družbo (NV) in 2: 239, odstavek 6 nizozemskega civilnega zakonika za delniško družbo (BV).
Iz teh člankov ni mogoče sklepati, da je zgolj prisotnost takega navzkrižja interesov mogoče pripisati direktorju. Prav tako mu ni mogoče očitati, da je končal v tej situaciji. Članki le določajo, da se mora direktor vzdržati sodelovanja v razpravah in postopkih odločanja. Zato ni kodeks ravnanja, ki vodi do kaznovanja ali preprečevanja navzkrižja interesov, ampak le kodeks ravnanja, ki predpisuje, kako naj ravna ravnatelj, kadar obstaja navzkrižje interesov. Prepoved sodelovanja v razpravah in odločanju pomeni, da zadevni direktor ne sme glasovati, lahko pa ga zaprosi za informacije pred sejo odbora ali uvedbo točke na dnevni red seje odbora. Kršitev teh členov pa bo sklep postavila za ničnega v skladu s pododstavkom 2 pododstavka člena 15:1 nizozemskega civilnega zakonika. Ta člen določa, da so odločbe nične, če so v nasprotju z določbami, ki urejajo oblikovanje odločb. Ničnostno tožbo lahko vloži vsak, ki ima razumen interes za upoštevanje določbe.
Ne velja samo dolžnost vzdržljivosti. Direktor informacije o morebitnem navzkrižju interesov posreduje tudi upravnemu odboru, ki ga je treba sprejeti pravočasno. Poleg tega iz člena 2: 9 nizozemskega civilnega zakonika izhaja, da je treba o navzkrižju interesov obvestiti tudi skupščino delničarjev. Vendar zakon ne določa jasno, kdaj je bila obveznost poročanja izpolnjena. Zato je priporočljivo določbo o tem vključiti v statute ali drugje. Namen zakonodajalca s temi zakoni je zaščititi podjetje pred tveganjem, da direktor vpliva na osebne interese. Takšni interesi povečujejo tveganje, da bo podjetje v slabšem položaju. Za oddelek 2: 9 nizozemskega civilnega zakonika, ki ureja notranjo odgovornost direktorjev, velja visok prag. Direktorji so odgovorni samo v primeru resno krivdnega ravnanja. Neupoštevanje zakonskih ali zakonskih pravil o navzkrižju interesov je resna okoliščina, ki načeloma vodi v odgovornost direktorjev. Konfliktnega direktorja lahko osebno hudo očita, zato lahko podjetje načeloma odgovarja.
Od spremenjenih pravil o navzkrižju interesov se v takih situacijah uporabljajo pravila običajnega zastopanja. V zvezi s tem sta zlasti pomembna oddelka 2: 130 in 2: 240 nizozemskega civilnega zakonika. Po drugi strani pa je direktor, ki na podlagi pravil o navzkrižju interesov ne sme sodelovati v posvetovanjih in odločanju, pooblaščen za zastopanje družbe v pravnem aktu, ki izvršuje odločbo. Po starem zakonu je navzkrižje interesov privedlo do omejitve moči zastopanja: ta direktor ni smel zastopati podjetja.
zaključek
Če ima direktor nasprotujoče si interese, se mora vzdržati razprav in odločanja. To velja, če ima osebni interes ali interes, ki ne poteka vzporedno z interesi podjetja. Če direktor ne izpolni obveznosti vzdržati se, lahko poveča možnost, da bo družba odgovorna kot direktor. Poleg tega lahko odločbo razveljavi vsak, ki ima za to razumen interes. Kljub navzkrižju interesov lahko direktor še vedno zastopa podjetje.
Ali težko ugotovite, ali obstaja navzkrižje interesov? Ali dvomite, ali bi morali razkriti obstoj interesa in obvestiti upravni odbor? Vprašajte pravnike korporacijskega prava na Law & More da vas obvestim. Skupaj lahko ocenimo situacijo in možnosti. Na podlagi te analize vam lahko svetujemo glede naslednjih korakov. Z veseljem vam bomo svetovali in pomagali tudi med postopki.
[1] VP 29. junija 2007, NJ 2007 / 420; JOR 2007/169 (Bruil).